• Povzetek
• Box Score

Drama v Budimpešti

Dosegljivo:

Uroš Valant

photo: Silverhawks

Ljubljanski Silverhawksi smo odigrali zadnjo tekmo tega dela sezone v soboto, v prestolnici Madžarske, Budimpešti. Tokratni nasprotnik – naši stari znanci Budapest Cowboys. Grenak priokus po domačem porazu je bil še kako močan. Kar nekako ne pozabiš 47 dobljenih točk in sramote pred domačimi gledalci.

Tekma je bila pomembna tudi zaradi možnosti uvrstitve v končnico – če bi tole tekmo izgubili, bi se lahko seveda poslovili od kakršnegakoli upanja na playoff. Glede na to, kako razgibana je tale naša severna skupina, pa bi bile v primeru zmage še vse možnosti odprte.

Da pa sobotno potovanje ne bi bilo enostavno in brez skrbi, pa so seveda poskrbeli igralci sami. Matura je ponovno razredčila naše vrste. Pa potem neodložljive obveznosti ključnih igralcev, poškodbe, prepoved igranja legionarjem, ki se udinjajo avstrijskim klubom in na koncu še največji udarec - manjkanje kapetana obrambe Davida Turšiča. Glavni trener Uroš Valant je pri sestavljanju ekipe in depth charta sivel iz minute v minuto, Rok Štamcar pa je samo potihem in na glas bentil nad nekaterimi igralci. Končni seznam je obsega 28 fantov, od tega mnogo novincev, ki so komajda povohali smodnik v ameriškem nogometu, kaj šele proti močnik kavbojem.

Na srečo je bila pot precej krajša, Madžari so končno sestavili avto cesto do Budimpešte in se ni bilo več treba fijakati po lokalnih vaseh do Blatnega jezera. Ko smo prispeli, so pod deževnimi oblaki igrali fantje drugega moštva Cowboysev in gladko izgubili proti majštevilčnim gostom. Lep zgled za našo tekmo.

No, ko smo se ogrevali in opazovali falango nasprotnikov, nas je vseeno kar nekoliko stiskalo, vendar se seveda nihče ni predal – tokrat so bili igralci resnično odločeni, da dosežejo novo zmago. Že pri ogrevanju je bilo čutiti poseben naboj, kljubovanje usodi in razmeram na igrišču.

Vreme se nas je kar malce usmililo, indijanski ples Roka Štamcarja je uspel in tik pred začetkom tekme se je ulilo, dež pa je zlagoma padal še celo tekmo. To seveda pomeni, da so žoge bolj spolzke in seveda spolzke žoge nekoliko izravnajo razliko med našim in madžarskim napadom. Tudi če si še tako dober podajalec, je težko metati težko in spolzko mokro žogo...

Začeli smo Silverhawksi in kmalu zaključili. Umetna podlaga je šla na kožo sicer počasnejšim linebackerjem, ki so dobro grabili v podlago in uspeli dohajati sicer precej hitrejšega Mateja Pavliča.
Na drugi strani so Cowboysi nadaljevali tam, kjer so končali v Ljubljani. Andre Bynoe je bil spet težak problem naše obrambe, ki je predvsem na liniji bila dokaj opešana in so morali tam igrati tudi fantje iz napada. Podajalec Lydic je metal kratke podaje, ki so jih naši cornerbacki dokaj uspešno pokrivali, toda Bynoe je že samo s svojo maso prebijal poskuse zaostavljanj in naši nekoliko lažji branilci so ga le s težavo spravljali na tla. Bynoe je po predhodni odlični podaji Lydica na lovilca Roberta Matheisza z lahkoto stekel v končno cono in po uspešne izvajanju prostega strela je bilo 7:0 za domače.

Toda glej, glej, tokrat so Sokoli trmoglavo rinili naprej. Sicer se jim v napadu ni izšlo in so morali predati žogo, toda že študija posnetkov pred tekmo je pokazala Ahilovo peto Madžarov – special teams. In res ... po sprejetju žoge, so naši branilci spravili vračalca na tla, žoga je veselo skakljala naokrog, nato pa je do nje pritekel sicer precej poškodovani Luka Fabiani in vrgel nanjo ter tako prinesel nadaljevanje napada svojemu moštvu.

S serijo tekov smo Siverhawksi prišli v treh poskusih na nekaj inčev, kajti Mateja Pavliča so spravili branilci na tla tik pred kočno zono. Sledil je sicer pričakovani QB sneak, ko se podajalec takoj po predaji žoge požene naprej in se skuša preriniti naprej. Ob vsesplošnem prerivanju je Miloš Vrhovec padel globoko naprej v končno zono in ob eksploziji navdušenja smo se približali le na točko. Na žalost so domači blokirali prosti strel in rezultat je bil 7:6 zanje.

V naslednji seriji smo Silverhawksi ustavili tek naših gostiteljev in sicer tako, da si je Andre Bynoe poškodoval gleženj. Ob rinjenju po sredini je nanj namreč padlo večje število naših in nasprotnih igralcev, to pa ni bilo ravno najbolje za njegovo nogo in moral je odšepati z igrišča. Madžari so kasneje sicer poskušali s Krisztianom Rittingerjem in Gaborjem Janosijem, dvema nadomestnima running backoma, a razen redkih uspehov, ju je naša obramba precej lažje ustavljala kot pa Bynoea.

Zaradi tega je Lydic moral več metati, kar je naša obramba pričakovala. Tesno pokrivanje in metanje v globino, kjer Lydic ni ravno najboljši so zagotovili, da Madžari niso spremenili izida, čeprav so bili nekajkrat zelo blizu. A obramba je zdržala, pod vodstvom Jana Lipovca je igrala zelo zelo disciplinirano, brez večjih napak in prekrškov.

Milan Narat je celo blokiral prosti strel, sicer tipično nogometno,s hrbtom,a takšnim odličnim potezam se ne gleda v zobe.

Drugi polčas so začeli Madžari, toda ob masivnem odporu naših fantov, niso dosegli ničesar. Nato pa udarec domačim – že prej je naš napad pod vodstvom Roka Štamcarja poskušal izkoristiti prazen prostor v ozadju, ki je nastajal ob izredno agresivni obrambi Cowboysev. Toda nenavadno ozko igrišče je Milošu Vrhovcu povzročalo nemalo težav.

Akcija se je začela na 40 jardih. Vrhovec je dobil žogo, pogledal levo, kjer je Jernej Pavlič že prešprintal cornerja Miklosa Totha in vrgel podajo direktno na Jerryeve roke. Le-ta se ni ustavljal, ampak je samo še nadaljeval v končno zono vodstvo prevesil v našo korist. Konverzija za dve točki ni uspela in ostalo je 12:6. Dovolj za upanje za zmago.

Madžari so igrali na vse ali nič. V bitko so vrgli vse svoje znanje in Lydic je delil žogo levo, desno, ter tudi sam tekel z njo v globino, vendar je naša obramba ravno tako neusmiljeno pritiskala. Nato pa katastrofa - Lydic je prejel žogo, se pomaknil nazaj in videl kako Robert Matheisz beži Roku Sedeju .Na pomoč je, tako kot je treba, pritekel Matevž Kirbus, skočil do žoge, ji s konicami prstov spremenil smer, vendar je nova pot žoge vodila naravnost v Matheiszove roke! 13:12 za Cowboyse, ki niso bili sposobni spraviti žoge v gol.

Po običajnem scenariju bi moralo zdaj v vrstah Silverhawksov zdaj zavladati malodušje. A tokrat ni bilo tako – spet je vžagala naveza Vrhovec – Pavlič. Preagresivna obramba je porivala naš žep, Vrhovec je podal na zunanjo stran cornerja, pod žogo pa je odlično pritekel naš Jerry, s prsi snel žogo iz zraka ter samo potegnil v kočno zono. 18:13 za nas!!! Konverzija za dve točki spet ni uspela in pet točk razlike ni prinašalo mirnega nadaljevanja.

In res ... Jack Lydic je dal vse od sebe, da bi svoje moštvo pripeljal do zmage. Serija odličnih podaj in lastnih prodorov, je pripeljala Cowboyse na rob rdeče zone. A tam mu je Rok Skornšek pokazal, kakšna ozvezdja svetijo na madžarskem nebu, saj ga je v silovitem naletu brezkompromisno pokopal v tla. Lydic je takoj vstal, vendar mu je ta nalet ostal v podzavesti, saj je nedolgo zatem poskušal podati v prazen prostor v končn zoni, vendar je žoga priletela direktno v roke Matevžu Kirbusu. Sledila je silovita dirka v nasprotno smer in Kirbus je v slogi Deiona Sandarsa pritekel v kočno zono. Konec tekme in zmaga? Žal ne, kajti daleč za Kirbusom, je Milan Narat porinil v hrbet nič hudega slutečega debelinka iz nasprotnega moštva in touchdown je bil izničen.

Po seriji tekov, ki niso prinesli novega prvega poskusa, so tako Cowboysi dobili novo možnost, da vendarle preokrenejo tekmo. Do konca je bilo malce več kot minuta.

Spet je breme prevzel nase Lydic in petdeset sekund pred koncem moštvo ponovno popeljal v rdečo zono. Vmes jim je zmanjkalo timeoutov in ura je za obe moštvi postala glavni faktor. Nam so se sekunde odštevale neskočno počasi, Cowboysem so šle prehitro. Lydic je za nov timeot moral s spikom žrtvovati en poskus. Nato je spet sledil poskus podaje. Tokrat na sredino, na notranjega receiverja. A le-tega je cel dan izredno uspešno kril Primož Štolfa, ki je z odlično reakcijo odbil žogo. Ta je v rahlem loku poletela na ven ... direktno v roke Janu Lipovcu. Ob eksploziji navdušenja je Lipovec odnesel žogo stran in nato pokleknil. Ter tako petnajst sekund pred koncem prinesel zmago Silverhawksom.


Težko je opisati čustva ob takšni zmagi, ob epskem boju dveh moštev, ki igrata na polno do zadnjih sekund. Ponos, ganjenost, ekstaza, katarza, vse to so občutki, ki so nas prevevali ob zadnjem sodnikovem žvižgu.